Teden kot ga še ni bilo

Ta teden je bil ubijalski. Bolj kot teden bi lahko rekel, da je ubijalski že cel mesec.

Štruca je bolj slabega zdravja, tako da sta z Gospo dva od štirih vikendov, ki so se zavlekli globoko v teden, preživela v bolnišnični oskrbi. Midva s Škratom pa sva doma držala pesti in bila v mislih z njima. V pozitivnih mislih.

Ker pa pozitivne misli ne prilivajo financ na moj TRR in se jih žal ne naješ za kosilo, hodim v dopoldanskem času v službo. Slednje pa je težko, če imaš doma Škrata brez varstva. Tako smo bili po nekaj dneh dopusta ter usklajevanju z babicami primorani v hišnem svetu skleniti, da bo dopoldansko toplino varnega doma zamenjal z dopoldansko toplino varnega vrtca.
Na hitro, konec leta, z malo tresočim glasom in cmokom v grlu. A kot pravijo, kar se mora ni težko.
Velik korak za našega Škrata, ki je še malo majav in nesiguren, a sem prepričan, da bo kmalu poskočen in trden.

Za Štruco, Škrata in Gospo namesto včerajšnega četrtka...Ker so pravi borci...